Biografija

Ne verjamem v klasične življenjepise. Zakaj bi našteval alineje, ko pa sem doživel zgodbe, ki jih ne moreš stisniti v en sam PDF? Če že moram začeti nekje, naj bo tukaj:

Sem diplomirani inženir elektrotehnike, smer avtomatika in robotika. Po diplomi sem nadaljeval magistrski študij telekomunikacij – brez diplome o magistriranju, a z znanjem in izkušnjami, ki jih ni na papirju.

V študentskih letih sem bil bolj dejaven kot tipičen povprečnež. Delal sem na radiu, ustvarjal projekte, pomagal soustvarjati študentsko kulturo – tudi kot aktiven član Študentske organizacije Univerze v Mariboru (ŠOUM). Študiral sem tudi v tujini – na Tenerifih, kjer sem spoznal, da sta sonce in Wi-Fi odlična kombinacija za razmišljanje o pametnih sistemih in življenju.

Ampak moj “pravi” študij? Se je začel, ko se je skoraj končalo.

Pri 19 letih me je med gasilskim usposabljanjem zadela možganska kap. Možnosti za preživetje: 11 %. Študij komaj začet, življenje na premoru. Ampak jaz sem pritisnil “resume”.

Zakaj sem preživel? Ker sem bil trmast in imel podporo družine, prijateljev, konec koncev Arsenala, prijateljev iz Ansambla Smeh…

Ker so verjeli zame, ko sam še nisem mogel hoditi, govoriti, dihati brez pomoči.

Počasi sem spet hodil. Spet govoril. Spet živel.

In ob vsem tem sem bil prisoten tam, kjer je življenje brbotalo – na delovnih brigadah, na študentskih konferencah, na praksi na Šolskem centru Velenje, v družbi tistih, ki niso nikoli rekli: "To ne gre več."

Danes sem connectivity engineer pri Smart Living, kjer sistemom dajem življenje in ljudem udobje. Tehnologijo razumem, ker sem jo študiral. Ljudem pa prisluhnem, ker sem marsikaj preživel.

Ampak ne bom ti lagal – stand-up me je rešil.

Na oder sem stopil, da bi ljudem povedal, kako je, ko te pri 19 letih zadane kap – in kako je, če imaš smisel za humor tudi takrat, ko ga ima življenje očitno za tebe. Postal sem prvi stand-up komik, ki se je prebil v polfinale šova Slovenija ima talent.

Ne zaradi sočutja. Ampak ker sem nasmejal ljudi – iz srca, ne iz usmiljenja. Upam?

Od takrat se nikoli nisem več ustavil. Nastopal sem, ustvarjal dogodke, širil smeh in povezoval ljudi. Humor je zame most – med preživetjem in razumevanjem, med težkimi temami in toplim aplavzom.

Moja domača vas Gaberke ostaja moje srce. Sem član sveta Krajevne skupnosti, prostovoljni gasilec, mentor mladim. Od junija 2025 tudi predsednik Športnega društva Gaberke, kjer verjamem, da vsaka žoga šteje in vsaka ideja lahko spremeni prostor.

Zagnal sem tudi gibanje I CAN DO IT – gibanje, ki ne zbira denarja, ampak zaupanje vase. Verjamem, da vsakdo nosi v sebi »zmorem« – samo spomnit ga je treba.